Veliko več kot samo hiše PDF natisni E-pošta

Najpogostejša predstava ekovasi je usmerjena predvsem v zgradbe, kar je po eni strani razumljivo, saj nam ustvarjanje doma pomeni enega večjih življenjskih izzivov, tako po finančni kot tehnični plati.

Ni splošnega merila, kdaj naselje lahko poimenujemo ekovas. Vrnemo se lahko k iskanju sožitja med človekom in naravo ter v kolikšni meri je to uresničeno. Tako tudi Svetovna mreža ekovasi (Global Ecovillage Network - GEN) ne postavlja jasne ločnice in v svoji mreži združuje najrazličnejša naselja in projekte, ki so zavezani trajnostnemu sobivanju.

Med njimi najdemo od visokotehnoloških naselij do velikih skupin afriških vasi in majhnih ekocentrov. V najboljšem primeru ekovasi težijo k temu, da postanejo popolnoma funkcionalna, v širše okolje integrirana naselja, ki temeljijo na celostnem načrtovanju, naučenem od narave.

 

V grobem bi področja, katerim se v ekovaseh posveča skrb, lahko razdelili na tri glavne elemente:

Skrb za ljudi; je vsekakor eno najpomembnejših, saj se veliko projektov ravno v tem delu sooča z največjimi izzivi (različnost, sestavljanje skupin, načini odločanja, upravljanje, razreševanje konfliktov). Za nas kot ljudi moramo skrbeti ravno tako kot za svet v katerem živimo. To je pomembno na individualni ravni in na ravni skupnosti, saj naša znanja in večine niso uporabna, če smo preutrujeni, da bi naredili kaj uporabnega. Spodbuja se samostojnost, sodelovanje in podpora drug drugemu. Skrb za ljudi je naša zapuščina prihodnjim rodovom.

Pravični deleži; so stičišče skrbi za naravo in skrbi za ljudi. Imamo samo en planet in moramo si ga deliti - drug z drugim, z drugimi živimi bitji in s prihodnjimi rodovi. To pomeni omejevanje porabe, še posebej naravnih virov in trud, da ima vsakdo dostop do osnov za življenje: čisto vodo, čist zrak, hrano, zavetišče, pomenljivo delo in socialni kontakt. V ta namen moramo raziskovati razvoj k novi socialni ekonomiji, ki omogoča trajnostno in pomenljivejše delo, ki služi ljudem, skupnostim in planetu. Trajnostno kmetovanje in proizvodnja hrane išče načine, kako zadovoljiti potrebe brez ogrožanja zdravja naravnih sistemov.

Skrb za naravo; pomeni da mora naše načrtovanje temeljiti na naravnih sistemih. Pomembno je delo z naravo, ne proti njej - brez neupravičene porabe naravnih virov hitreje, kot se lahko obnavljajo. Narava nas uči zaključenih krogov - rezultat enega procesa je vhodni material za drugega (npr. kompostiranje) - brez oziroma z minimalnimi odpadki. Na tak način moramo raziskovati tudi načine gradnje naših naselij, s spoštovanjem in občudovanjem posebnosti naših bioregij.