Anton Komat: SIMBIOTSKI ČLOVEK PDF natisni E-pošta

simbiotski_clovekAvtor pred nami drzno in predrzno razgrne vprašanje znanstvene resnice, ki vse bolj postaja zgolj resnica tehnoznanosti. Ob branju spoznamo, da na koncu postane najpomembnejše tisto, česar poprej nismo vedeli, nismo hoteli vedeti ali nam niso povedali.

Če je racionalistična biologija ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biozofije (biosophia) sposobna razrešiti. Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo postati ekološko pismeni. Šele ko bomo razumeli, kako zares deluje ekosistem, bomo lahko ustvarili drugačno družbo. 

Darvinizem je zapeljal naše razumevanje sveta v koncept tekmovalnosti, na katerem danes  slonijo tudi naša politika, znanost in gospodarstvo. V resnici pa je življenje na zemlji obstalo le zato, ker je v njem več simbioze in sodelovanja kot tekmovalnosti. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, Življenje ne bi bilo mogoče. Bo človek končno dojel tisto, kar narava ve od vselej? Bodo ljudje toliko dozoreli, da bodo podredili svoje sebične kratkoročne interese skupnemu dolgoročnemu dobremu? Če hoče majhna družbena skupina maksimirati le svoj položaj, namesto da bi optimizirala moč skupnosti, potem to vodi v uničenje družbe kot celote. Človeštva ne morejo rešiti nove tehnologije, ampak nova zavest našega bivanja, nova etika, nova kozmologija človeštva, nova kultura sobivanja, holistična zavest biozofije, simbiotski človek z biozofskim pogledom na svet.  

Zemlja bo preživela, Življenje vedno najde pot – z nami ali brez nas.

 

 

Recenzija knjige SIMBIOTSKI ČLOVEK (356 str.), samozaložba, Domžale, 2008

avtor Anton Komat, svobodni raziskovalec, pisatelj in publicist

recenzija: doc. dr. Branko Družina

 

Priče smo dramatičnim dogajanjem na globalni ravni: poplave in suše, mraz in vročina, neurja in tornadi, naraščajoči problemi s pitno vodo in vse bolj grozeče pomanjkanje hrane, v zraku vise grožnje epidemij novih bolezni in nova energetska kriza. Izgleda, kakor da je planet vržen iz tečajev. Tisti, ki so danes že hudo prizadeti, občutijo da dogajanja v biosferi vse bolj ogrožajo njihovo preživetje. Drugi, ki jih katastrofalni dogodki do sedaj še niso dosegli, žive

brezbrižno, kakor da je vse v najlepšem redu. Žive v lažnem upanju, da se jih bodo katastrofe izognile, da bodo vse probleme rešile nove tehnologije, nova ekonomija, prosvetljena politika ali pa morda sam Božiček. Znanost je ljudem vcepila občutek vsevednosti in tehnika je v nas vzbudila tako močan privid vsemogočnosti, da večina vidi rešitve vseh problemov sodobnega sveta le v nadaljnem materialnem napredku. Toda ob tem pozabljajo, da bomo s tako držo le  do skrajnosti zaostrili probleme tega sveta. V globalni družbi se slej kot prej vse dogaja globalno, tako materialni napredek kot njegove posledice. Pridobitve napredka niso le udarni TV showi, svetovne uspešnice, športni spektakli, bleščeči avto saloni in glamurozne modne revije, njegove posledice so tudi trume delavcev upadlih lic z bednimi zaslužki, so vsi ponižani otroci in njihove trpeče matere, so bolezni, žeja in lakota, vojne, umiranje in opustošenje narave. Toda mit materialnega napredka nas je tako zasužnjil, da smo spregledali, da je težnja po neomejeni rasti pravzaprav filozofija rakavih celic. Za raka pa vemo, kako se nezdravljen konča. Zato je skrajni čas za zdravljenje naše bolne civilizacije.

Knjiga Simbiotski človek je svarilo in napotilo. Ne gre za običajno svarilo, ki nas ponavadi pušča ravnodušne, ker so argumenti prešibki. To svarilo je podprto s trdnimi argumenti. Skozi posamezna poglavja, ki opisujejo mnogim še nepoznano resničnost, nas avtor Anton Komat vodi skozi prostor in čas. List za listom pred nami odpira evolucijo življenja na Zemlji vse do današnjih dni, ko se soočamo s tragičnimi posledicami izrojene človeške vrste. Knjiga je obenem tudi vodilo, ki nas vrača nazaj na naše evolucijsko izhodišče simbiotskega človeka. Avtor nas nenehno opominja in spominja na vse tisto, kar smo v času študija spregledali, ali pa se nam je kasneje v našem življenju zdelo nepomembno. Ob branju spoznamo, da na koncu postane najpomembnejše tisto, česar poprej nismo vedeli ali nismo hoteli vedeti.

V znanosti je navada, da vsake toliko časa kdo izmed znanstvenikov povzame izsledke nekega širšega področja, bodisi v daljšem članku ali v knjigi. Simbiotski človek presega obe obliki sporočanja v znanosti, ker združuje tisto, česar si predstavniki etablirane znanosti ne upajo. Ne tvegajo prehoda preko nevidnih, z geodetsko natančnostjo začrtanih meja, s katerimi so zamejene posamezne znanstvene vede. In ne upajo si več postavljati drznih hipotez in velikih sintez. V tej točki vstopi avtor, kajti njegov horizont mu to dopušča.

V celotno besedilo knjige Simbiotski človek je vtkano nekaj ključnega, kar smo v znanosti pozabili. Pravzaprav niti nismo pozabili, brezvoljno in brez upora smo se temu odpovedali. Odrekli smo se svobode v znanosti. To je za človeštvo usodno. Znanost brez svobode ne zmore odpirati perspektive in zato sodobnemu človeku ne zna pokazati poti v varnejšo prihodnost. Prav to pa prinaša knjiga Simbiotski človek.

Avtor pred nami drzno in predrzno razgrne vprašanje znanstvene resnice, ki vse bolj postaja zgolj resnica tehnoznanosti. Resnica je najbolj nevaren koncept v celotni zgodovini človeštva. Predvsem, če se skriva za krinko objektivnosti. V zgodovini se je še vedno izkazalo, da so resnice kot dogme služile le elitnemu sloju, da je z njimi opravičeval in uresničeval svoje gospodarske in politične cilje. Kot pravi avtor, nam paradigme povedo več o nas samih, o našem odnosu do soljudi in narave, kakor pa o naravi in naravnem redu. Z izjemno lucidnostjo nas opozarja na posledice zadnjega paradigmatskega prilaščanja takšne »resnice« (ki se je brezvestno prodala kapitalu), kar bo bralca pretreslo do temeljev. Neodarwinistična paradigma (paradogma, sic!) je človeka in naravo razstavila na prafaktorje, vendar je njena usodna napaka v tem, da ju je prezrla kot (povezano) celoto, ki je vedno presežna, več od seštevka njenih sestavnih delov. Redukcionistični hazard genskega inženirstva se igra s samim Življenjem in kaotičnim redom Evolucije. S tem, ko reducira vse le na uporabno in manipulativno vrednost, je ustvaril razčlovečenega človeka in počlovečeno naravo.

Življenje nas s povratno zanko (ki nam jo je že zadrgnilo okoli vratu) opozarja na naše maligno antropocentrično razmišljanje in veliko napak si ne moremo več privoščiti. Vsi skupaj se počasi že zavedamo, da je prišel čas za temeljite spremembe. Vstopili smo v obdobje posledic, kjer nam preostane le, da se prilagodimo tistemu, kar prihaja nad nas in da storimo to, kar nam je potrebno storiti.

Vendar nas avtor ne pusti v brezupu. Ob branju začnemo z njim plesti simbiotsko mrežo Življenja. Vstopamo v novo kozmologijo, v nov kontekst razumevanja Življenja, ki je usmerjeno na mrežo odnosov med bitji. Avtorja nisem doživel zgolj kot odličnega biologa, saj je njegov logos v neprestanem dialogu s sophio, modrostjo. Če je racionalistična biologija ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biosophije sposobna razrešiti.

Spoznanje, da je sodobna neodarwinistična paradigma zgolj skrbo plasiran mit, zakrinkan v dogmo znanosti, zahteva od nas pogum, da se zopet spoprimemo z nultim začetkom, postanemo ponižni in se vrnemo na temeljna vprašanja: Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem? In ne nazadnje: Kako sobivam? Poseči bomo morali globoko nazaj, v svoj praspomin, kjer še obstajajo kode simbiotskega sobivanja. Bistveno spoznanje, ki ga prinaša knjiga je, da je Življenje na Zemlji obstalo le zato, ker je koeksistiralo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, Življenje ne bi bilo mogoče. V tem svetu, ki ga opredeljujeta nenehna napetost med kaosom in redom, se ljudje hvaležno oprimemo kakršnekoli ponujene razlage o redu, le da se izognemo lastne odgovornosti soočenja s kaosom. O fenomenu Življenja vemo v tresnici zelo malo in krhke strukture reda nam vedno znova in vse pogosteje zgrmijo v brezno kaosa. Vendar prave nevarnosti ne predstavlja kaos, temveč lažni red. Ta nas je osiromašil polne lepote sobivanja na tem čudovitem planetu, s čimer je elita, ki poseduje kapital, dosegla kontrolo in premoč nad večino človeštva in planetom. Toda to je projekt, ki se že obrača tudi proti samim uzurpatorjem moči.

Avtor piše: »Profitna logika kapitala teži k neomejeni rasti, deluje pa na planetu omejenih virov.« Vmesnih možnosti ni. Pred kolateralno škodo neoinkvizicijske tehnoznanosti, neizogibno katastrofo in štirimi jezdeci apokalipse nas ne morejo rešiti nove tehnologije, ampak »nova zavest našega bivanja, nova etika, nova kozmologija človeštva, nova in drugačna kulture sobivanja«, holistična zavest biozofije, »simbiotski človek z biozofskim pogledom na svet«.

Sporočilo evolucije človeka je, da je omika možna le v dejavnem sodelovanju vseh ljudi in ob njihovi pripravljenosti, da podredijo svoje kratkoročne sebične interese skupnemu dolgoročnemu dobru. Če ozka družbena skupina hoče maksimirati le svoj položaj, namesto, da bi optimalizirala moč skupnosti, potem to vodi v uničenje družbe kot celote. Ta modrost samoobvladanja je našim prednikom pripomogla k preživetju. Za doseganje modrosti prednikov ni potrebno biti fanatični odvisnež niti svetnik, pač pa  spoznavati življenje skozi vse njegove pojavne oblike. V slehernem človeku spi pozabljeno bratstvo z naravo, potrebno ga je samo prebuditi in odpreti na stežaj svoja čutila in dušo. Pomembneje kot vedeti je čutiti. Občutenje lepote in harmonije narave lahko doživljamo le skozi osebno izkušnjo. Brez ljubezni do narave njeno ohranjanje nima smisla. In ker brez narave človek ne bi preživel  je logično, da ljubiti naravo prinaša trajnostno rešitev za vse človeštvo. Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo postati ekološko pismeni. Ko bomo razumeli principe organizacije ekosistema, jih bomo lahko uspešno uporabili za kreiranje trajnostne človeške družbe.

Anton Komat je človek, ki je ohranil modrost in naraven spomin. Pričujoče delo je povabilo, da skupaj ustvarimo simbiotski planet in zaživimo v novi kozmologiji, ki daje prednost kulturi pred tehniko. Ta kozmologija v bistvu ni nova – je izvorna, prastara, naravna. Danes postaja mejnik v preživetju človeške vrste.

Zemlja bo preživela, Življenje vedno najde pot  – z nami ali brez nas. Neizbežen pa je prvi korak v porajanju nove kozmologije človeštva: soočenje z resnico o »resnici«.