Pred podrobnejšim permakulturnim načrtovanjem domače kmetije (v okviru permakulturnih delavnic) sem se pridružil izletu društva Ajda na Holzerjevo kmetijo. Veliko sem že slišal o njegovih pionirskih podvigih in si ogledal dokumentarne filme, a osebna izkušnja je le najboljša.

Težko je strniti izkušnjo v par besed, vsekakor pa je raznolika (nekaj vtisov najdete tudi v galeriji slik). Po eni strani bi lahko (za manjši del, ki smo si ga ogledali v pol-dnevni hoji) rekel, da kmetija ni nič posebnega.  Na prvi pogled je  res veliko raznolikega rastlinja, a velik del zelo zaraščen in le malo zkorišen. Vseeno predstavlja prijetno spremembo z okoliškimi pobočji monotonih  smrekovih gozdov, ki na mnogh mestih vetrolomov in plazov že kažejo ranljivost svojih plitvih korenin in kislega uničevanja prsti.

Tako kot pri vseh stvareh pa površen pogled ne razkriva bistva in navdušujočih podrobnosti, s katerimi Holzer vedno znova dokazuje da je v sodelovanju z naravo mogoče skoraj vse. Bujno poraščena kmetija res mogoče nebi bila nič posebnega, če nebi ležala na nadmorski višini med 1000 in 1500m in povprečno letno temperaturo 4,5 stopinj (in snegom skoraj vsak mesec). Kljub tem neugodnim pogojem Holzer pobira sadove mnogih rastlin, ki jih nismo vajeni niti v naših dolinah. Vživljanje v rastline, učenje od narave in izkušnje so ga pripeljale predvsem do ustvarjanja rastlinskih združb, ki se medsebojno podpirajo. Ob tem sicer odpadejo vse toretične razpredelnice o uspevanju rastlin v primerno kisli prsti, saj so si kombinacije lahko (teoretično) zelo nasprotujoče.  Kot dodaten korak k ugodnejšim razmeram uporablja najrazčičnejše elemente za ustvarjanje različnih lokalnih mikroklim: skale, drevesa, vodne površine...

Holzer veliko truda vlaga tudi v ohranjanje semen. Opozarja na premajhno zavedanje pomembnosti straih sort, ki jih velike multinacionalke načrtno izrinjajo iz uporabe z namenom čim popolnjšega nadzora trga s hrano (in posledično seveda tudi ljudi). Nove sorte so popolnoma neodporne v ostrejših razmerah, brez umetnega gnojenja in škropljenja (zastrupljanja) pa niti ne uspevajo.

Odporna stara semena uspešno uporablja v najrazličnejših projektih po celem svetu (doma v Avstriji preživi le četrtino leta). Projekte sli lahko skupaj z drugimi zanimivostmi in video posnetki ogledate na njegovi spletni strani. V branje toplo priporočam tudi njegovo odprto pismo za eno od strokovnih revij, v katerem razmišlja o  načino življenja, generacijah, šolanju, kmetijstvu in rešitvah.

Eden najzanimivejših primerov dobre prakse drugačnega kmetovanja potrjuje in navdušuje, da si skupaj z naravo lahko ustvarimo lepo in čisto prihodnost.